Pesmi niso ustvarjene po točno določenem pravilu; vsaka je drugačna. Nekatere imajo natančno določeno rimo in ritem, druge pa so svobodnejših oblik. S tem želim poudariti, kako je pomembno, da razumemo unikatnost vsakega posameznika in sprejemamo njegovo (ne)popolnost. Prav tako so nekatere pesmi nastajale premišljeno, z »uporabo« uma, spet druge so se zlile skozme, kot da bi jih narekovalo in oblikovalo nekaj višjega, zunanjega, transcendentalnega. Zares upam, da je mogoče ob branju začutiti zdravilno energijo, ki se pretaka skozi verze in številne prispodobe.

Pisanje pesmi je že od malih nog del mojega življenja, besede so moj nevidni terapevt, skoznje mi šepetajo angeli, z njimi se osvobajam. Pesmi, ki so zbrane v tej zbirki, so nastajale zadnjih devet let: skozi grenko sladke prebliske in kratke trenutke, ko se energija občutkov lahko izrazi edinole skozi poezijo. Kot je zapisal J. G. Hamann: »Poezija je materni jezik človeštva.«

V iskanju lastnega notranjega ravnovesja energij sem se odločila, da se vam kot avtorica prvič predstavim z zbirko pesmi, pri kateri pa je sodelovala tudi moja mama Urša. S tem sem izpolnila tudi njeno dolgoletno željo, da bi z ilustracijami opremila kakšno knjigo. To najino skupno delo se mi zdi kot nekaj svetega in neskončno lepega, saj sva z njim najin odnos pripeljali čez številne brzice v varen pristan, kot mati in hči, kot ženska z žensko.